V zadnjem obdobju mi je čas naklonjen. Več lahko berem. Dan brez branja se mi zdi izgubljen. Knjige dojemam kot hrano za dušo. Pred kratkim sem nekje našla budistični citat, ki pravi: "Vse trpljenje izhaja iz navezanosti". Citat me je spomnil na odlomek iz knjige, ki sem jo dobila v dar pred več leti. Takole gre:

"Pisatelj Kurt Vonnegut in Joseph Heller, avtor romana Kavelj 22 sta bila na zabavi, ki jo je gostil znani finančnik na Long Islandu. Vonnegut je kolega vprašal, kako se počuti, ker je njun gostitelj zaslužil več denarja v tistem dnevu do začetka gala sprejema, kot ga je sam s honorarjem in tantiemami za svojo knjigo, ki je bila uspešnica. Heller mu je odgovoril: "Jaz imam nekaj, česar on ne more imeti. "Vonnegut je vprašal: "Kaj bi pa to lahko bilo, Joe?" In Hellerjev je odgovor je bil neprecenljiv: "Zavedanje, da imam dovolj." (knjiga: Robin Sharma, Ob 5 vstani in svet ti bo ležal na dlani, Tržič: Učila 2019).

Ujela sem se v razmišljanju o stavku: "Zavedanje, da imam dovolj." Ko se zavem, da imam zadosti, sem lahko le hvaležna. Ob tem ni nobenega obžalovanja in nobenega pričakovanja. Ni zaskrbljenosti, kaj bo, če ne dobim tega ali onega, če ne grem tja, kamor gredo vsi ostali, in ne pridobim več, kot morda potrebujem. Ker že vem, da imam dovolj. To zavedanje me osvobaja hlastanja po materialnem. Vendar ugotavljam, da ga moram gojiti, ga negovati in skrbeti zanj. Ga nositi s sabo v mislih in srcu, se nanj večkrat spomniti ... Da, dovolj imam, da ne zapadem v vrtoglav tok hlastanja po stvareh, ki jih zares ne potrebujem, temveč si jih le želim imeti, imeti. Zakaj že? Zavedanje, da imam dovolj me navdaja z iskreno hvaležnostjo za vse, kar sem, kar imam, kar mi je dano. Hvaležnostjo za ljudi, ki me obdajajo in jih pazljivo izbiram. In živeti iz hvaležnosti je... neskončno prijetno. Preprosto, čeprav vendar ne vedno lahko. Morda pa tudi malo nalezljivo.