Biologija spoznanja

Uvod

S kibernetiko in splošno sistemsko teorijo je sredi 20. stoletja prišlo do velikih premikov v naravoslovju. Pojavile so se nove znanosti, nova spoznanja pa so postavila pod vprašaj nekdanje gotovosti. Med tistimi, ki so zamajali trdnjavo nespornih in neupogljivih spoznanj v biologiji, zavzema posebno mesto čilski biolog in filozof Humberto Maturana (1928-2021). Raziskoval je zaznavo barv pri živalih. Ugotovil je, da to, kar se zdi preprosto dojemanje zaznave na mrežnici, nosi pečat celotne strukture bitja. Ker je šlo za radikalne spremembe v pojmovanju zaznave, je vzorec spoznanj prenesel tudi na druga področja spozna(va)nja ter si za svoje področje raziskovanja vzel kar spoznanje sámo. S tem je pokazal, kako zelo je naš pogled na svet, ki ga bolj določajo prepričanja kot spoznanje, utemeljeno na izkušnji in premisleku, ujet v kulturno pogojena znanja in družbeni položaj.

Biologija spoznanja je najprej vabilo, da bi se znali otresti skušnjave gotovosti, ki ni podprta z izkušnjo. Pokazati hoče, kako zelo je naše spoznanje zasidrano v naši biološki strukturi. Na izviren način kaže, da človeka vsako spoznavno doživetje vključuje osebno. Ne vidim sveta, temveč doživljam svoje vidno polje, ne vidim barv, temveč doživljam svoj kromatični prostor. To ne postavlja pod vprašaj siceršnje izkušnje, da doživljamo svet 'tam zunaj', poudariti pa hoče, kako ga spoznamo. Svet ni preprosto stvarnost zunaj nas, objektivna resničnost, temveč je tudi del naše biološke in osebne zgodovine. Ko je kdo ujetnik gotovosti o strogi ločitvi med 'zunaj' in 'znotraj', med telesom in umom, med subjektivnim in objektivnim, skratka ujetnik dualizma, se ne more naučiti nič novega, ker se ni pripravljen postaviti v položaj spoznavanja lastnega spoznanja.

Kar je najbolj značilno za skušnjavo gotovosti, je t. i. 'pojasnjevalna vrzel'. Da se ji izogne, dualistični vzorec prisega na prepričanje, avtoriteto, podrejenost telesa umu, in posledično na objektivno spoznanje, taka pa je tudi metodologija spoznanja. Vse od Descartesa naprej se je ta zadrega poglabljala. V sodobni filozofiji znanosti pa se je pokazalo, da objektivnosti ne moremo obravnavati kot stvarnost 'tam zunaj', neodvisno od miselnih procesov v človeku (opazovalcu). Spoznanje je prepojeno s postopkovnimi in družbenimi regulatorji – tudi to je del znanstvene metode –, ki omogočajo táko oblikovanje znanj, ki jih je mogoče med seboj deliti. Konec koncev je sam stožer strukture znanj javno vrednotenje znanj glede na kompleksnost medsebojnih izmenjav. Celoten sestav znanj je nujno tudi deloma subjektivno, ker je odvisno od individualnega opazovanja in izkušnje, in deloma objektivno, ker je odvisno od naravnih dogodkov in empiričnih raziskav.

Kratka omemba tega, kako je subjektivno že vključeno v objektivnem, izpostavlja potrebo po tem, da se razmerje med objektivnim in subjektivnim ponovno preveri. Biologija spoznanja na poseben način izpostavlja, da ukvarjanje s subjektivnimi pojavi ni isto kot ukvarjanje z zasebnim. Subjektivno (telesno) je spontano odprto za medsebojno vrednotenje, če si le preskrbimo metodo in če ustrezno ravnamo.

Biologijo spoznanja povzemam po dveh delih, ki ju je H. Maturana napisal skupaj s Franciscom Varelo: Autopoiesis and cognition (1972) in Drevo Spoznanja (1984; slovenski prevod 1998), ter deloma po delu: The origin of humanness in the biology of love (2009), ki jo je napisal skupaj z Gerdo Verden-Zöller.

1 Kaj je spoznanje?

Živimo v času umetne inteligence, algoritmov, pete industrijske revolucije in velikih ponudb ter možnosti manipulacije znanj. Kljub temu filozofija spoznanja (noetika), socialna psihologija in številne sodobne kognitivne znanosti govorijo o spoznanju na splošno kot o sposobnosti. Načeloma ne izpostavljajo pomanjkljivosti predstav niti ne posebnosti človeškega (razumskega) spoznanja ter tudi ne možnosti manipulacije in zlorab. Teorije spoznanja se gibljejo med prirojenim in pridobljenim spoznanjem. Vendar pa o spoznanju skoraj izključno govorijo kot o človeškem (razumskem) spozna(va)nju resnice (resničnosti) 'tam zunaj', bodisi znanstvene bodisi družbene (moralne). Socialna psihologija se ukvarja z možnostmi in nujnostjo družbene prilagoditve ter različnimi načini ocenjevanja ravni spoznanja (J. Piaget, L. Kohlberg in drugi). Čutno in intuitivno spoznanje sta vključena kot manj natančna, če ne kar manjvredna načina spoznanja.

Na koncu seznama teorij je konekcionizem (njegov glavni predstavnik je N. Chomsky), ki kot teorija vsebuje nekatere vidike biologije spoznanja, predvsem ko govori o kognitivno-vedenjskih stanjih spoznavajočega subjekta (danes jih s pridom uporablja umetna inteligenca, npr. algoritmi, uporaba simbolnih predstav v pravilih strukturno-sensitivnega procesiranja ipd.) in o prirojenih bazičnih mentalnih vozliščih, vendar pa še vedno enači opazovalčevo usmeritev v realnem času in prostoru in njegovo kognitivno obnašanje. Skratka, spozna(va)nje še vedno uporablja klasično podobo 'opazovalec-predmet opazovanja', pri čemer niti spoznanje kot sposobnost niti resničnost 'tam zunaj' nista pod vprašajem. Spoznanje je kot nekakšna samoumevna (prirojena) sposobnost in pomeni spoznanje stvari (tudi, ko gre za spoznanje samega sebe) in možno manipulacije s spoznanjem z namenom doseganja blaginje in ravnovesja v okolju.

Eden prvih motivov za biologijo spoznanja je bila sprememba vprašanja Kaj je spoznanje? Vprašanje si je postavila Kako spoznavamo? in Kako spoznati spoznanje? Sledila je domneva, da je spoznanje sposobnost vseh živih bitij, ko se prilagajajo za življenje v okolju ter da v njem preživijo kot posamezna živa bitja in kot vrsta. Tej je sledila še ena, da se glede na dejstvo, da je spoznanje zasidrano v biološki strukturi živega bitja, človekovo spoznanje in spoznanje drugih živih bitij bistveno ne razlikuje. Vsa živa bitja vključno s človekom spoznavajo na podoben način, ker se spoznanje najgloblje dotika načina, kako kdo živi in da sploh živi. Še več: spoznanje je enako življenju. Biologija spoznanja ni ena od teorij spoznanja. Postavlja si vprašanje o spoznanju samem. Pot so ji utirala preprosta vprašanja: Kakšen tip sistemov so živa bitja, da lahko umrejo in da lahko spoznavajo? Kakšna je organiziranost živih bitij, da so lahko avtonomna? Kakšen je izvor živih bitij, da so vedno lahko le rojena, da vse življenje ostanejo bistveno nespremenjena ter da lahko posredujejo življenje? Kako razumeti udeležbo živega bitja (opazovalca) v porajanju spoznanja v njem? Ta in podobna vprašanja so sledila dvema na videz nasprotnima smerema: Kakšna je organiziranost živih bitij? In Kaj se dogaja v pojavu zaznave?

2 Kakšna je organiziranost živih bitij?

Humberto Maturana si je vprašanje postavil v začetku 50-tih let prejšnjega stoletja. Zanimalo ga je, kakšni sistemi morajo biti živa bitja, da so živi in da lahko spoznavajo? Temu je posvetil študij biologije v Angliji med leti 1954 in 1960 ter kasneje svoje raziskovalno delo na univerzi v Santiagu (Čile). Kako je živo bitje organizirano? Študentje so ga sicer spraševali, kakšna mora biti strukturiranost živega bitja, da je njegova identiteta kljub spremembam v času vse življenje nespremenjena ter da je stabilna tudi identiteta generacije? Vprašanje o organiziranosti se ni nanašalo na identiteto živega bitja v odnosu z okoljem, temveč na razumevanje načina, kako participira v živem in neživem svetu. Takrat ga je zanimal svet barv. Ni se vpraševal, kako živo bitje zaznava barve v svetu, temveč je želel razumeti, kako opazovalčeva mrežnica participira v porajanju barvnega prostora. Prvo vpraševanje je rodilo naslednje: Kaj se dogaja v živem bitju v pojavu zaznave in ali ni mogoče spoznanje in življenje eno in isto?

Vprašanji več let nista imeli odgovorov. Najprej je bilo treba odgovoriti na vprašanje o zaporedju med obliko in funkcijo. Ko se je pojavilo vprašanje tega (takega) razmerja, se je pokazalo, da zaporedje, ko je funkcija podrejena oblikovanju (function-to-form), poraja ideologije in nasilje, vojne, nadzor, masovno proizvodnjo, arhitekturo vojašnic in zaporov ipd. Zaporedje 'oblika-delovanje' (form-to-function) lahko pojasni harmoničnost narave, krožnost procesov v celotnem razponu od okolja do razposajenosti in spretnosti posameznih živih bitij v njem ter kompleksnost medsebojnih izmenjav znanj. O pomenu oblike (oblikovanja, strukture) govori delo G. Spencer-Browna, The Laws of Form (1969). Knjiga, posvečena matematiki in epistemologiji, se začne in konča pojmovanjem razlikovanja. Na videz nadvse enostavno dejanje. Vendar pa, kot bomo videli kasneje, je dejanje razlikovanja nujno krožno: oblika razlikovanja je oblika (razlikovanja) zaradi namiga/namere in nikoli povsem indiferentno. Prepoznam živo bitje, ko ga vidim. Pa ga res poznam? Naštevam značilnosti: način posredovanja življenja, dednost, rast, občutljivost itn. Kako dolg naj bo seznam značilnosti, da bom bitje poznal? In četudi bi bil seznam dokončen, je celota več, kot vsota posameznih delov. Seznam ne opiše bitja tukaj in zdaj, v celotnem razvoju, njegove strukturiranosti, izoblikovanosti, ker manjka 'namig', 'stegovanje naprej'. Kako deluje sistem naravne selekcije? Kako bo bitje odgovorilo na naslednji dražljaj? Kako se bo obnašalo v naslednji generaciji?

Težave so bile tako epistemološke kot lingvistične narave. Epistemološke, ker je bilo treba začeti z odstranjevanjem tistih vprašanj, ki ne vodijo nikamor, in lingvistične, ker tega, kar bi kdo rad izrazil, ne zna povedati. Maturana je ugotovil, da mora nehati gledati na živa bitja kot na odprte sisteme v okolju in gledati nanje kot na avtonomna bitja, ki ohranijo svojo avtonomijo kljub odprtosti (odprto-zaprto bitje). Niso na milost in nemilost pogojena. Odzivajo se. Njihova avtonomnost je njihova osrednja in bistvena značilnost. Vsak poskus, da bi živo bitje opisal glede na njegov namen ali delovanje, je zmoten. Opisni pojmi 'od zunaj' so sami po sebi referenčni in jih ni mogoče uporabiti za opis strukturiranosti bitja, ker so živa bitja avtonomne celote. Opisni pojmi, nameni, cilji, delovanje itn. o živem bitju ne povedo ničesar. Treba jih je pustiti za seboj. Toda kako?

Nove govorice še ni bilo. Kakšen bo nov jezik? Na pomoč je prišla kibernetska 'povratna zanka' (reentry loop), zaporedje 'oblika-delovanje'. Kako hkrati povedati, da je živo bitje avtonomno – in da deluje kot 'samo-referenčno' oz. 'samo-v-sebi-eno' – in da kot sistem v svetu nima nobenega vnaprejšnjega namena (funkcije)? Pravzaprav je nerazumljivo, da svoja spoznanja usmerjamo k delovanju, ne k refleksiji. Na ta način se odrekamo krožnosti, povezanosti med delovanjem in izkušnjo, spoznanjem in življenjem. Spregledamo, da vsako spoznavno dejanje poraja svet. Čim za živo bitje uporabim besedo sistem, se zunaj krožnosti zdi, kot da deluje le z ozirom na kontekst, kot funkcija v okolju. Če pa živo bitje imenujem sistem tako, da ga konstitutivno določa odnos do njega samega, sem upošteval krožnost, strukturni spoj. Živo bitje kot bitje povsem določa njegova samo-referenčnost, ki je ravno njegova avtonomija. Če to, kar se zgodi v mehanskih sistemih, konstitutivno determinira odnos s kontekstom (ti sistemi so enote le v tem pomenu, da so nadzorovane in da delujejo) in je predvidljivo, je to, kar se dogaja v živem bitju, nepredvidljivo. Vendar pa šele ta način razmišljanja o živem bitju omogoča

Nov jezik je tudi nov način razmišljanja, kako živi sistemi delujejo v okolju (mediju) oziroma kako poteka kompleksna medsebojna izmenjava (način življenja v skupnosti). Glede tega, kako delujejo sistemi, ki jih človek vodi in nadzoruje, ni posebnih ugank. Kako pa živo bitje, katerega delovanje je nerazdružljivo povezano z lastnim življenjem kot takim, vstopa v odnos s drugimi živimi sistemi, če živa bitja kot žive sisteme opredeljuje njihova osnovna samo-referenčnost (krožnost v proizvodnji komponent, ki jih potrebuje, da je avtonomno)? Skratka: Kako opredeliti pojav zaznave?

3 Kako opredeliti pojav zaznave?

Če je bilo nujno, da opredelitev živega sistema ter njegove osnovne dejavnosti 'od zunaj' ne zadovolji več, se ni dalo več govoriti o običajnem pojmovanju zaznave. Kako živo bitje zaznava? Običajna razlaga zaznave (= kognitivnega položaja) je bila približno taka: Objektivna realnost, svet, obstaja neodvisno od bitja; živo bitje lahko spozna resničnost. Z zaznavo pridobljene informacije lahko uporabi in prilagodi svoje ravnanje.

Z vidika biologije spozna(va)nja to ni celotna nevrofiziološka zgodba zaznave. Zdaj se je vprašanje glasilo: Kaj se zgodi v živem bitju v primeru zaznave? Maturana le še ni znal povedati, kako. S tradicionalnim gledanjem na zaznavo je bilo mogoče pojasniti značilnost celic v mrežnici pri skoraj vseh bitjih, ki se v zaznavi sveta naslanjajo na svoj vid. Toda to gledanje na zaznavo pride v zadrego, čim se začne govoriti o zaznavi barv. Z nevrofiziološkega vidika vidijo (vidimo) vsa živa bitja enako resničnost. A raziskovalci so že sredi 60-ih let prejšnjega stoletja ugotovili, da je spričo zaznave barv potrebna nova epistemologija. Ugotovili so, (1) da zaznavna polja na mrežnici nimajo nič opraviti z geometrijo vizualiziranega predmeta; ravno nasprotno: predmet ima nekaj opraviti z odzivom teh celic, in (2) da ne moremo pojasniti mnogovrstnih kromatskih izkušenj pri opazovalcu, ko pregleduje vidni barvni svet, ker se zdi, da živčni sistem pri specifikaciji barv uporablja geometrijske odnose.

Vprašanje je na neki način že postalo odgovor, ko je bilo ugotovljeno, da zaznava ni preprosto povzemanje sveta 'tam zunaj', temveč korelacija aktivnosti mrežnice in dražljajev iz okolice. Tako je prišlo do nove in zanimive domneve, da je zaznava barve – aktivnost mrežnice in barvna izkušnja – korelativni pojav. Spoznavno dejanje poraja svet. Kompleksnost izmenjave se kaže v kompleksnosti živega bitja.

Domneva (ugotovitev?) je s seboj prinesla tudi težave. Najprej je bilo treba najti način, kako karakterizirati neodvisno aktivnost mrežnice (brez dražljaja kot takega). Bi bilo potrebno živčni sistem zapreti ter zaznavo (barve) pojasniti kot dinamično stanje živčnega sistema samega v sebi? Bi bila to halucinacija? Nov pristop je ponovno pretresel staro trditev o prirojenem znanju, kakor da živčni sistem za svoje delovanje ne potrebuje nujno zunanjega dražljaja, temveč da je lahko aktiven tudi na lastno pobudo (zlasti med spanjem). A zunanji dražljaj poslej ni več nujno pomenil sprožilca dejavnosti živčnega sistema kot takega, temveč le še sprostitev dejavnosti, ki jo določa živčni sistem kot tak. Celoten preplet domnev in trditev je bil nenavaden, a je šele ta je ponudil možnost celotnega barvnega kroga pri opazovalcu.

Še bolj pomemben je bil naslednji korak, da se mora živčni sistem v živem bitju 'odpreti' avtonomno in tako (sebi) pojasniti svoje delovanje, da bi zgolj glede na aktivnost živčnega sistema (kot zaprte mreže odnosov) ne mogli več razlikovati med zaznavo in halucinacijo. Skupina raziskovalcev je prek raziskovanja barvne zaznave prišla do ugotovitve, da je potrebno živčni sistem najprej razumeti kot zaprto mrežo odnosov med seboj povezanih nevronov in ga šele nato videti tudi kot 'odprtega'. To se je že dlje časa vedelo tudi na drugih področjih raziskav v biologiji, ne le na področju barvne zaznave. Žal pa ta spoznanja niso imela pravih posledic.

O spoznanju se je začelo govoriti kot o legitimnem biološkem problemu. Omeniti je treba vsaj dve stvari. Prvič je bilo potrebno vprašanje: »Kako živo bitje zazna podatke iz okolja?« spremeniti v: »Kako ima lahko živo bitje tako strukturo, da mu dovoljuje delovati adekvatno v okolju, v katerem živi?« Semantično vprašanje se je spremenilo v strukturno vprašanje. Druga posledica se je nanašala na jezik. »Kako govoriti o pojavu zaznave in spoznanja?« Nov jezik naj bi pojav zaznave in spoznanja opisal na tak način, da bi to ustrezalo zaprtemu živčnemu sistemu, sistemu kot celoti. Nevrofenomenologija se s tem srečuje na različnih ravneh zaznave sedanjega časa.

4 Avtopoetičnost

Velik pomen pri iskanju novega jezika – in sploh razumevanju pojava jezika – je H. Maturana pripisoval dogodkom, ki so pretresli svet izobraževanja v letu 1968. Študentje so poskusili reformulirati filozofijo, ki bi lahko navdihovala njihovo gibanje. Večina dejavnosti univerz se je ustavila. Študentska revolucija je zajela tudi univerzo v Santiagu (Čile), na kateri je delal Maturana. Učiteljev in raziskovalcev je ostalo le za vzorec. Ni bilo lahko začeti nekaj novega. Nov jezik je bil hkrati nuja in past. Toda poskusi, kako začeti znova, so bili nenadomestljiva izkušnja odkrivanja mutavosti in gluhosti ter slepote pri samih sebi. To so bili koraki osvoboditve in spremembe. Največja sprememba, ki jo je zaznal Maturana, je bila, da se je jezik tistih, ki so govorili (in kričali), spremenil s poslušanjem. Šele tedaj je bilo mogoče povedati nove reči.

Ko je leto kasneje v Chicagu H. Maturana sodeloval na kongresu o antropologiji spoznanja, na katerem naj bi v okviru nevrofiziologije spoznanja govoril o nevralnih tokovih in impulzih na sinapsah živčnih celic, je na osnovi izkušnje z univerze v Santiagu spremenil koncept prispevka in govoril o spoznanju kot biološkem pojavu: kaj se v teku spoznanja dogaja v živem bitju. Postalo mu je jasno, da sta spoznanje in fiziološko dogajanje v živem bitju eno in isto. To je bil preobrat v gledanju na pojav življenja kot tudi na življenje posameznih živih bitij. Odtlej je to nalogo začel imenovati 'biologija spoznanja'.

Udeležba na kongresu je pomenila začetek sodelovanja s H. von Foersterjem, ki je imel v Chicagu biološki laboratorij. Še pomembnejše pa je bilo srečanje s Franciscom Varelo, prav tako Čilencem, biologom in filozofom ter kibernetikom in nevroznanstvenikom. Ko sta iskala besedo, kako povedati 'tisto novo' v čim bolj strnjeni obliki, je Varela rekel: »Če šele krožna organiziranost zadostuje za karakterizacijo živih bitij kot enot, potem mora obstajati način, kako to povedati v bolj formalni obliki« (Autopoiesis and cognition, xvii). Oba sta vedela, da bo najprej potreben celoten jezikovni opis ter da je 'krožna organiziranost' precej nesrečen izraz. Kako z eno besedo opredeliti avtonomnost bitja kot njegovo osrednjo značilnost? S pomočjo literarne dileme Don Kihota, ali naj pograbi za orožje ali se posveti poeziji – sta odkrila moč grške besede poiesis (dejanje, stvaritev) ter našla pojem autopoiesis, besedo brez zgodovine, ki je lahko neposredno povedala, kar sta hotela. Avtopoetičnost na izjemen način poenostavila pripoved o organiziranosti živih bitij.

Seveda se ni bilo mogoče izogniti prepletenosti biologije spoznanja s tradicionalnim gledanjem na spoznanje in načine spoznanja. Biologija spoznanja ne zanika tradicionalnih pojmovanj spoznanja. Z ustreznim jezikom pa želi preusmeriti pozornost ter dati zametek novemu izročilu. Spoznanja, ki so se zgostila v pojmu avtopoetičnosti, pa tudi neposrečena izraza 'krožna organiziranost' in 'samo-referenčni sistemi', je bilo treba zaščititi pred morebitnimi nesporazumi, ki bi jih lahko v novo izročilo prineslo globoko zakoreninjeno prepričanje o vzročnih odnosih v organiziranosti živega bitja (živega sveta) in vzorcih načina spoznanja.

Biologija spoznanja kaže, da je avtopoetičnost nujna in zadostna za karakterizacijo živih sistemov. Poslej so pojmi, kot so namen, funkcija, smoter itn., nepotrebni in zavajajoči. Autopoiesis je postal kozmološki izraz, kolikor kozmologija predstavlja razumevanje vsega (živega). Izraža obstoj v svetu spoznanja, v katerem je vsebina spoznanja spoznanje samo. V Drevesu spoznanja sta Maturana in Varela to značilnost spoznanja komentirala z izrekom »Vse početje je spoznanje in vse spoznanje je početje« (str. 22). Mišljene so »vse razsežnosti našega vsakodnevnega življenja … tukaj in zdaj« (str. 22), pri čemer je jezik najbolj značilni način biti človek in biti dejaven kot človek. Človekov položaj je povsem enak položaju kateregakoli živega bitja, to je, da je njegovo spozna(va)nje učinkovito delovanje (in obratno), to pa mu omogoča živeti v določenem okolju.

Kako zadovoljivo opisati pojav spoznanja (= življenja)? Povedali smo že, da je z vidika biologije spoznanja spoznavanje značilnost vseh živih bitij in istovetno življenju, le izhodišča so drugačna. Človekovo izhodišče je jezik, spoznavno orodje in območje refleksije. Maturana in Varela sta si pomagala z izrekom: »Vse, kar je rečeno, je povedal opazovalec« (Autopoiesis and cognition, XIX). Maturana je obširneje pisal o jeziku kot prostoru človekovega prebivanja (The origin of humanness in the biology of love) zlasti potem, ko mu je soavtorica G. Verden-Zöller povedala o svoji izkušnji z otroki v povojni Nemčiji. Jezik je način življenja v nenehnih interakcijah in v toku nenehnih koordinacij soglasnega ravnanja. Poraja ga kompleksnost medsebojnih izmenjav. Soglasja ne poraja pristanek enega drugemu (kar bi pomenilo podrejenost in nadzor), temveč koordinacija neprekinjenih sprememb brez pogojevanj. V soglasju ni avtoritete. Vse to se dogaja povsod v biosferi, le da brez jezika. Gaston Bachelard (The poetic of space) govori o 'gnezdenju', metafori, ki ponazarja človekovo porajanje jezika kot prostora prebivanja. Zaradi toka nenehnih koordinacij je 'jezikovanje' morda še boljša beseda, kot jezik: ni še nujno pogovor, temveč je odnos (prostor, bližina) med materjo in otrokom, v katerem se jezik(ovanje) prepleta s čustvi. Sad prepleta čustvovanja z 'jezikovanjem' je pri tistih, ki so sposobni govoriti, pogovor. Gregory Bateson mu pravi »metalog« (Steps to an ecology of mind, 1).

»Vse, kar je rečeno, je povedal opazovalec.« Ne vemo, kako druga bitja vidijo svet. Človek nima nobenega drugega opisa resničnosti, kot svoje. Porajanje spoznanja in nazorov (v jeziku) je ključ za razumevanje našega spoznanja (= človeka kot spoznavajočega bitja), saj sega do korenin biološke osnove. Človek – takšen, kot je – je rezultat vseh generacij spoznanj. Obenem pa se konstitutivnost spoznanja kaže tudi v vseh naših dejanjih in v našem načinu bivanja. Kaže se zlasti v socialnem življenju, vrednotah in nagnjenjih. Posebna konfiguracija zvokov, gest in znamenj, ter potem tudi njihov preplet v besedah, so vozlišča v mreži soglasnih koordinacij in ravnanj. Ni torej presenetljivo, da je v svetovnem nazoru, kakor imenujemo naše poznavanje sveta, tak poudarek na nagnjenjih (stegovanju naprej), vrednotah (spominjanju) in družbenem življenju. Vsak od nas ve, da se izrečene besede, intonacija, geste in še druga znamenja, ki ohranjajo način življenja, zgodijo v toku nenehnih koordinacij spoznanja in ravnanja.

5 Osnovno kognitivno dejanje

Osnovno kognitivno dejanje avtopoetičnega sistema je razlikovanje. Naj pojem razlikovanja pojasnimo še z naslednjim citatom: »V zgodovini živih sistemov se nič ne zgodi in se tudi ni nikoli zgodilo, ker je bilo nujno, temveč kot nov način življenja, ki ga je vredno ohraniti, ker ohranja življenje« (The origin of humanness in the biology of love, 33). Genski sistem je odprt za take spremembe ter kaže evolucijo v drugačni luči. Ne govorimo o spoznanju kot (samoumevni) sposobnosti, temveč kot o dejanju avtopoetičnosti, ki označuje organiziranost živih sistemov. Kljub zgodovinski in geografski pogojenosti je spozna(va)nje dejanje avtonomnega sistema. S karakterizacijo živih sistemov kot avtopoetičnih sistemov v okolju so dani pogoji za vznik biološke fenomenologije. Pojav spozna(va)nja, ki je »iz enega samega kosa« (Drevo spoznanja, 23) in je življenje sámo, je vedno znova nov. Je dejanje razlikovanja, vedno znova izvirnega načina odnosa organizma z okoljem.

Sklep

Zaradi ogroženosti spontane skladnosti z okoljem ter možnostmi manipuliranja s spoznanjem in življenjem se zdi, da je treba pokazati na osrednjo zaskrbljenost. Zaradi zanemarjanja razlikovanja – nerazlikovanja med strukturo in organiziranostjo ­– ni v neposredni nevarnosti biosfera, temveč človek. Z omalovaževanjem osnovnega kognitivnega dejanja se odreka svojemu temeljnemu spoznavnemu dejstvu, avtonomiji. Osnovna skrb se glasi: »Kako je mogoče, da živimo v medsebojni skrbi in da imamo etično skrb ter na drugi strani racionalno opravičujemo nasilje?« Razlikovanje med strukturo in organiziranostjo enote (bitja) je bistveno. Toda šele sedanje (dejanske) komponente, vključujoč vse njihove značilnosti, in sedanji (dejanski) odnosi, ki so trdni in vzpostavljajo sistem kot prepoznavno enoto v genealogiji bitij (utelešeno spoznanje), so struktura. Vključuje zgodovinsko pogojenost, vrstno pripadnost in individualnost. Struktura vključuje tako organiziranost, organiziranost pa sama še ne pomeni strukture. Individualnost (strukturni vidik) je ključna, a ta se udejanji šele z dejanskimi (sedanjimi) odnosi med dejanskimi (sedanjimi) komponentami in njihovim deležem v sistemu. Zdaj lahko tudi trdimo, da človeštvo sodi k evolucijski zgodovini, v kateri je vsakdanje življenje osredotočeno na sodelovanje in ne na vladanje in podrejanje.

Zdaj lahko pomen izreka: »Vse, kar je rečeno, je povedal opazovalec« vidimo v drugačni luči. Ne le da je vse, kar vemo o svetu in življenju, povedal človek (opazovalec), temveč da to spoznanje (dejanje) vedno znova vzpostavlja organiziranost med komponentami in tak njihov delež v sestavi enote, da se ohrani struktura. Vse, kar je rečeno, je povedal opazovalec, ki se z opazovanjem nenehno vrača k sebi in opazuje glede na svoje pojavno polje jezika.

Ker se človeške inteligentnosti drži sum paktiranja z nasiljem in manipuliranja s spozna(va)njem, se biologija spoznanja sklanja k značilnosti biološke zgodovine, ki spada k jedru spoznanja: človek (človeštvo) na poseben način 'skrbi' za posledice svojega ravnanja. Človeštvo (sedanji človek) je rezultat evolucijske 'naplavine' skrbi drug za drugega in ne rezultat kakega načrta ali kakih namenov. Človek kot tak ima etično skrb. Skrb, odgovornost in svoboda obstajajo zgolj v območju ljubezni in jezika. To pomeni, da človek (človeštvo) sodi k evolucijski zgodovini, v kateri je življenje v jeziku in refleksivnem pogovoru osrednja sistemska značilnost načina življenja, ki določa njegov rodovnik. Ne govorimo o etičnem imperativu, temveč o biologiji spoznanja ali celo o biologiji etike. Seveda je lahko reči, da vse to ne sodi v biologijo. Biologija ne skrbi, evolucija ne izbira. Spoznanje kot razlikovanje pa.

Literatura:

Bachelard, G. 1964. The poetics of space. Boston: Beacon Press.

Bateson, G. 1972. Steps to an ecology of mind. Chicago: The Chicago university Press.

Maturana, H. in F. Varela. 1980. Autopoiesis and cognition, Dordrecht: D. Reidel Publishing.

Maturana, H. in F. Varela. 1998. Drevo spoznanja. Ljubljana: SH.

Maturana, H. in G. Verden-Zöller. 2008. The origin of humanness in the biology of love. Exeter: Imprint Academic.

Spencer-Brown G. 1969. The laws of form. Leipzig: Bohmeier Verlag.