Bolečina v meditaciji

Naj vztrajam ali preneham z meditacijo, kontemplacijo, molitvijo?

Pred časom sem v zasebni skupini na FB objavila kratko besedilo o tem, če je drža pri meditaciji pomembna. Kar sem napisala tu spodaj, je njegovo nadaljevanje. Zdi se mi, da to ni le znanje, temveč izkušnja, in da zares koristi šele, ko jo deliš. Že precej časa nazaj sem se odločila, da bom občasno kaj napisala o svojem hobiju, ki mu rečem 'raziskovanje same sebe'. Morda le še opomba: Vse napisano je rezultat moje (dokaj vztrajne) vadbe. Učila sem se in vadila. Povsem mogoče je, da ima kdo od bralcev povsem drugačno izkušnjo.

Moje duhovno popotovanje se je začelo s kontemplativnimi duhovnimi vajami v kapucinskem samostanu v Kančevcih v Prekmurju. Od tedaj je minilo že več kot dvajset let. Če me spomin ne vara, je bilo to v 4. letniku študija teologije. Kdorkoli se je tako ali drugače znašel v dolgotrajnem mirujočem položaju, ne glede na to, če je stal, sedel ali ležal, je začutil bolečino v kakem delu telesa ali kar povsod po telesu. Takrat sem prvič zaznala bolečino (v meditaciji) in se ji zavestno posvetila. Kontemplativne duhovne vaje so bile zasnovane tako, da so vseh deset dni potekale v tišini. Čas meditacije se je postopoma podaljševal. V zadnjih dneh je skupaj obsegala osem ur na dan. Za skoraj popolno začetnico, ki prej še ni nikoli 'sedela' v meditaciji z razlogom in še nisem bila zavestno pozorna na kako stvar več kot 15 minut, pa še to občasno, je bil to konkreten zalogaj. Še dobro, da nisem vedela, kaj me čaka. Pred začetkom namreč nisem vedela nič niti o vsebini niti o metodi teh duhovnih vaj. Le nekaj prijateljev me je z začudenjem vprašalo, ali sem prepričana, da hočem iti. In sem šla.

V začetku mi je težave povzročalo usmerjanje pozornosti. Zdaj vem, in to sem ugotovila takrat, da preveč prizadevanja škodi. Vsaj v meditaciji. Rezultat mojega prizadevanja je bil ravno nasproten. Kar naprej sem se borila sama s seboj. Vsak naslednji dan sem opazila, da mi gre slabše kot prejšnji dan. Po navodilih patra, ki je vodil duhovne vaje, sem kasneje stvari postopoma prepustila njim samim. Nisem se več ocenjevala, ampak se le opazovala. Nisem se več prizadevala, ampak le bila tam.

V prvih nekaj dnevih so duhovne vaje vključevale tudi sprehod v naravo. Sprehod je nekako ublažil mišične napetosti v telesu, ki jih je povzročalo sedenje. Sediš lahko na različne načine – na stolu, pručki, 'po turško'... –, le da je hrbet pokonci in pljuča odprta, da lahko polno dihaš. Ampak vsako početje je naporno, če je dolgotrajno, posebno če si pri miru. Na koncu me je bolelo celotno telo. Početje mi je začelo iti na živce. Postavljala so se mi vprašanja o smiselnosti. Čedalje bolj sem mislila, naj odneham. A pater, ki je vodil duhovne vaje, mi je dal najboljši možni nasvet. Še danes ga uporabljam. Najprej mi je rekel: »Dokler si tu, lahko rešujeva stvari. Ko enkrat odnehaš, je konec. Bolečina ne bo dobila svoje 'razlage'«. In še: »Bolečina se pojavlja z razlogom.« Rekla sem si, če bom lahko kdaj učila o tem, bom nasvet posredovala naprej, kot sem ga prejela.

Rekel mi je še: »Če bolečina po meditaciji za krajši čas izzveni in se znova pojavi pri naslednjem sedenju (meditaciji, molitvi), to pomeni, da telo še ni utrjeno. Če pa bolečina ne izzveni in je prisotna ves čas, se ji je treba posvetiti. Ugotoviti je treba, od kod izhaja in ali je morda potrebna medicinska oskrba. Morda način sedenja ne ustreza, morda gre za fizično poškodbo, za nepravilno držo, morda se v bolečini izraža čustvena težava, ki potrebuje drugačno obravnavo (terapijo), ali kaj podobnega. Ne posvečaj pa pozornosti bolečini prej, preden se pojavi.«

No, moja bolečina je vedno izzvenela. Če zdaj pogledam nazaj, se čudim, da sem sploh bila sposobna opraviti te kontemplativne duhovne vaje. Spomnim se, da mi je voditelj rekel: Si ena izmed najmlajših. Rekel je tudi, da se take duhovne vaje opravi le enkrat v življenju. Zadostuje. In res zadostuje. Še danes mi je to osebno najdražja in najbolj pristna oblika molitve.

Če koga zanima več, lahko vsebino teh duhovnih vaj in njihovega avtorja Franza Jalicsa spozna v njegovi knjigi Contemplative Retreat.