Budistična učenja govorijo o dveh puščicah. Prva puščica nas zadene, ko nas doletijo bolezen, neprijetni dogodki, smrt bližnjega, bolečina itd. Druga puščica je naša reakcija na težave, ki nas doletijo. Ime ji je trpljenje.
Gre za to, da težave v življenju v nekem trenutku doletijo vsakega od nas. Nanje velikokrat niti ne moremo vplivati. Lahko pa vplivamo na trpljenje. In kaj je trpljenje? Trpljenje povzroča vedno enako in ponavljajoče odzivanje na težave. Obtičimo v začaranem krogu jeze, brezupa, tesnobe, iz katerih ne znamo priti. Tudi sama sem se srečala s tem. Dokler nisem izstopila iz udobja znanega in se podala na pot raziskovanja. Naučila sem se, da lahko le vsak sam izstopi iz kroga védenja in vzorcev, ki ga utesnjujejo. Harvardska nevroznanstvenica Jill Bolte-Taylor je ugotovila, da je življenjska doba čustev v telesu in možganih 90 sekund: nastanejo, dosežejo vrhunec in se razblinijo. Naš odnos do bolečine in stiske pa je tisto, kar čustva ohranja dlje časa. Vzrok za to aktivacijo so pogosto nezavedni spomini ali travmatični dogodki, ki v nas ždijo in potem sprožijo stresni odziv 'beg ali boj'.
Kaj lahko storimo? Da, potrebujemo veliko poguma, da sedemo sami s seboj in pustimo, da se na površju pojavijo usedline navad in vzorcev, ki so se nabrale skozi življenje. Ko jim dopustimo, da se pojavijo, jih prepoznamo in se nato lahko odločimo odzvati drugače. Vzeti pa si moramo čas za opazovanje telesnih občutkov, njim spremljajočih misli ter vpliva naših prepričanj na naš odnos do življenja in stresnih dogodkov. In najti moramo prava orodja, ki nas podpirajo v raziskovanju. Sama sem takšno orodje našla v čuječnosti. Kdo drugi ga morda najde v športu, umetnosti, vrtnarjenju ali kje drugje. Zadosti je, da si najdemo majhne stvari, ki nas umirjajo in radostijo.