So moje odločitve intuitivne ali nekaj domišljenega? Nisem ravno nekdo, ki bi si začrtala pot in ji potem slepo sledila z vsakodnevnim doslednim uresničevanjem ciljev. To mi je včasih morda uspevalo. Potem sta prišla otroka. Otroka sta s seboj na svet prinesla senzorje za moje jutranje vstajanje. Jutranja meditacija (ali branje) je tako postala večerna ali nočna. Kakšno bo moje jutro, je postalo del spontanosti, ne moja odločitev ali moje načrtovanje. S sedanjega zornega kota premočrtnost od nekdaj niti ni več zaželena. Čuječnost me je naučila prizanesljivega sprejemanja, da je vsak trenutek tak kot je, in da so moje želje ali moja pričakovanja z otrokoma dobila novo dimenzijo. Izhodišče niso več načrti in cilji, temveč ohranjanje identitete in nespremenljivosti določujočih odnosov v družini. Načrti so le obdobja časa, ki minevajo, naj mi je to všeč ali ne.
Decembra 2021 sem pridobila certifikat za učiteljico čuječnosti. To zame pomeni, da se še vedno predvsem učim. Od vseh in od vsakega. V decembrskem času so mi predal na mailu zasipala sporočila, ki so vabila k novim začetkom v novem letu. To se ponavlja vsako leto. Sporočila so ponujala vse od telesnih transformacij, zadovoljstva skoraj brez napora vse do poslovnih uspehov.
Ob tem se mi je porodilo vprašanje, kako sama sprejemam svoje odločitve. Vprašanju je sledila meditacija/razmislek. Naj povem, da spričo vprašanj, že od nekdaj delujem nekako takole: Ko se srečam z izzivalnim vprašanjem – ne glede na to, ali gre za službo, za odnose s seboj in z drugimi, za zdravje ..., se ga lotim tako, da si poiščem miren prostor, sedim, poslušam in opazujem. Diham. Misli in karkoli se pojavi, poslušam, opazujem. Uvid pride sam od sebe, ne da bi ga pričakovala ali iskala.
Pri odločanju (sprejemanju odločitve) najprej pomislim na tista spontana vsakodnevna dejanja, pri katerih ugotovim, da sem jih naredila, ko so že končana. Temu v čuječnosti pravimo avtopilot. Ne mislim na to, da je nekaj dobro in drugo slabo. Nekatera opravila so preprosto potrebna. Avtopilot je vse tisto 'mehanično', čemur mu ne pripisujemo kake načelne usmerjenosti k cilju, vsa podvrženost navadam, rigidnemu funkcioniranju, avtomatskemu procesiranju ipd. V nekakšni odsotnosti pozornosti gre za 'neaktivnost' uma. Ta avtomatizem se lahko kaže tudi kot nekritično sprejemanje informacij, ko kdo nekritično sprejema, kar prebere ali sliši. Če tega ne opazi, se lahko večino časa nahaja v takem stanju, se z njim zadovolji in niti ne opazi, kje je.
Predstave, ki so vezane na enosmerno razumevanje stvarnosti in imajo enosmerno perspektivo, lahko ponazori rek: »Zemljevid še ni ozemlje.« V tem se kaže razlika med prepričanjem in resničnostjo. Enosmerno razumevanje (lastnosti) stvari ni razumevanje resničnosti. Večina nesporazumov izhaja iz enostranskega gledanja na svet, ki ustreza posameznikovemu zemljevidu resničnosti. To ni vsa resničnost, naj je kdo s svojim prepričanjem še tako prepričljiv.
Sama si prizadevam ozavestiti svoj položaj, da je moj pogled, moje poznavanje in razumevanje stvarnosti omejeno. Tako lažje dopuščam perspektivo drugih, ki vidijo, vedo in razmišljajo ter delujejo drugače, kot jaz. Čuječnost mi odpira prostor in čas, da nisem reaktivna, ampak da se odzovem. Zavedam se, da odločitev nosi s seboj odgovornost, in da mi to morda ne bo vedno všeč.
Čuječnost odpira perspektivo, da razmišljam o različnih, morda meni tujih in drugačnih vidikih. Ker želim biti iskrena, sodim le o svojih pogledih, vrednotah in prepričanjih.
Odprtost, razumevanje, sprejemanje in hvaležnost so onkraj tega. Če sodim druge, sodim o svojih vrednotah. Hvaležnost za nove perspektive pa širi srčnost in povečuje zavedanje za sedanji trenutek. Učim se ceniti trenutek. Učim se biti mirna. Sem človeško bitje, ne človeški stroj. Učim se, kako mir, ki se rodi v tišini, napolnjuje življenje. Kot je rekel mojster Eckart: »Duhovno življenje je bolj odvzemanje kot dodajanje«.