Ste že srečali koga, ki je prebolel težko bolezen, preživel hudo nesrečo, ki se vsak dan sooča s kakšnim težkim stanjem, pa vseeno žari od veselja, ohranja hvaležnost do življenja, itd. Ste zaznali njegov "drugačen" pogled na življenje? Radosten, bolj poln, optimističen, z več poguma? Sama sem takšne ljudi srečevala, ko sem v okviru raziskave za doktorsko nalogo opravljala pogovore z ljudmi z epilepsijo. Veliko njih je bilo takšnih.

Ne glede na to, kakšne cilje ima kdo v življenju, je ključ do tega, da jih izpolni, da najde radost v tem, kar počne. Cilj doseže in svoje delo osmisli, če pri tem vztraja in ohranjanja motivacijo. Motivacija pa temelji v osmišljanju svojega dela. Rezultati poganjajo motivacijo in ta proizvaja rezultate. No, ne sama, a to je bistveno. Naš um je lahko pri tem naš najmočnejši zaveznik ali naš najmočnejši nasprotnik.

Ko kdo cilj doseže, premaga težavo oziroma se nauči z njo živeti, se pojavi občutek izpolnitve-radosti. Namerno ne želim uporabiti besede 'užitek'. Tega razumem bolj kot stanje prijetnih občutij. Radost razumem kot pot samorazvoja, ki jo kdo goji in neguje. Ni le iskanje prijetnih občutij, temveč je samoizpolnitev. Ta je skrbna in sočutna do sebe. Na ta način se tudi sooča z manj prijetnimi občutki. Radost daje zadovoljstvo in drugačno perspektivo stvari. Ena izmed oseb z epilepsijo mi je rekla: "Ta bolezen me je naredila veliko bolj občutljivo za težave drugih. Ugotoviš, da so težave, ki ti jih prinese bolezen, le zato, da se jih naučim preseči in živeti z njimi."

Včasih sem dopust razumela kot čas, ko sem (ali bom) 'na off'. Danes ga dojemam kot stanje, ko sem povsem prisotna. Pozorna. Občutljiva. Radostna. Zase in za druge. Na ta način počivam. Ponovno berem pripovedi oseb z epilepsijo. Nekoč sem si namreč dala obljubo, ki je še nisem izpolnila. Letos sem majhen korak bližje, da obljubo izpolnim. Bo pa potrebna vztrajnost in motivacija. Radost pa je že tukaj.