V zadnjem času se srečujem z različnimi članki, predavanji in sploh temami, povezanimi z evtanazijo. Večinoma v povezavi s Predlogom Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Ko sem delala raziskavo za doktorsko nalogo in se pogovarjala z osebami z epilepsijo, sem v njih vedno znova srečevala ljudi, ki so mi dali vedeti, da si želijo spoštovanja, ne usmiljenja. Ne želijo prosjačiti za sredstva za življenje, ampak jih zaslužiti z lastnim delom, pač v okviru svojih zmožnosti. Zame je to bila velika šola ponižnosti in učenja, da je moj pogled na svet le moj. Ni pravilen, pa tudi ne napačen. Je le gledanje skozi prizmo "svojih očal". Samo to. Včasih mi je bilo težko slišati mnenje, ki je bilo čisto v nasprotju z mojim. Morda me je to celo prizadelo. Danes to razumem kot priložnost, da spoznam tudi drugo stran. V čuječnosti - s poslušanjem in brez presojanja. Tako pravi vrstica iz Markovega evangelija: "Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša" (Mr 4,23). Moja izkušnja je, da je sad iskrenega poslušanja strpnost.

Ko poslušam ali prebiram različne debate na temo pomoči pri končanju življenja se mi zdi, da se odpira tudi polje priložnosti poslušanja druge strani. Zakaj pa ne? Temu zapisu prilagam dve knjigi (ena je izdana le v elektronski verziji) avtorja Antona Mlinarja, ki je na moje veselje in srečo tudi moj mož. Morda koga pritegneta k branju, morda le kakega odlomka.

27. sept. 2023