Meditacija in poslušanje glasbe

Danes sem poslušala odličen podcast Modra soba voditeljice Maje Megla. Gostila je Bilko Baloh. Pogovor je tekel o ayurvedi, postu, telesnem razstrupljanju itn. Pogovor je nanesel tudi na meditacijo. Všeč mi je bilo, kako sta sogovornici odkrivali, da danes meditacija vsebuje veliko in preveč vsega, seveda da bi bila bolj privlačna, zanimiva, morda tudi lažja.  

Med tečajem čuječnosti me pogosto kdo od udeležencev vpraša, ali lahko med meditacijo posluša glasbo. Z glasbo da je lažje, bolj zanimivo, dogaja se, itd. Opazovanje diha je pogosto dolgočasno. Ne dogaja se veliko. Udeleženci tudi ugotavljajo, da je meditacija v hoji lažja; izvajamo jo zunaj. Vprašam jih, kako, zakaj. Opišejo veliko stvari, ki so jih videli, opazili, jih preučevali. Svoj vid so napolnili z različnimi podobami. Hmmm, je potem to še meditacija, jih vprašam? Morda nas poslušanje glasbe sprosti, hoja umiri, se po njej počutimo bolje.

Sama tega ne dojemam kot meditacijo. Meditacija je stanje, ko 'sem'. Bistvo meditacije je v 'biti', ne v 'delati'. Sem sama s seboj, sem z dihom, sem s hojo ... preprosto sem. Zaradi današnjega načina življenja, ko je večina ljudi v 'doing mode', je meditacija za marsikoga izguba časa. Nepredstavljivo jim je biti le v 'being mode'. Zato tudi iščejo različne vsebine, da jim ne bi bilo treba le 'biti'. Želijo, da bi se dogajalo. Ravno zato je meditacija marskikomu v izziv.

Moj predlog je naslednji: Začnimo s krajšimi meditativnimi obdobji (npr. 3 minute za opazovanje svojega dihanja) in večkrat na dan. Sčasoma bo opazovanje diha postalo zanimivo. Ugotovili bomo, da se znotraj opazovanja dihanja veliko 'dogaja'. :-)