Meditacijo, in vse kar je povezano z njo, pogosto spremljajo različne interpretacije, kaj meditacija je in kaj ni. Beseda ima prizvok Vzhoda. Po mojih izkušnjah največ preglavic povzroča tistim, ki že gojijo določeno versko oziroma konfesionalno prepričanje. Tudi sama sem bila v obdobju, ko so se mi postavljala vprašanja o smiselnosti meditiranja in meditacije, predvem pa, ali je ta način 'počivanja' pravilen in zame primeren. Ko sem se srečala s čuječnostjo, so ti dvomi zvodeneli.
Čuječnost lahko opišem kot zavestno usmerjanje pozornosti na sedanji trenutek, ne da bi presojala vsebino tega trenutka. V bistvu gre za starodavno prakso treninga uma, s katero se kultivira zavedna prisotnost. V čuječnosti usmerjam pozornost na predmet meditacije (dihanje, misli, zvok, podoba ...) in pri tem zaznavam svoje telo, občutke, opazujem svoje misli in vzpostavljam odnos s tem. Čuječnost me spodbuja, da se učim iz lastne izkušnje. Pomaga mi postajati občutljivejša do dogajanja v sedanjem trenutku. Čeprav čuječnost temelji na starodavni meditativni praksi, je po svoji naravi univerzalna. Vadba čuječnosti mi daje priložnost, da uporabim te prakse in načela na povsem sodoben način. Za vadbo čuječnosti zato ni nujno, da se umaknem v samoto. Vadim jo lahko – in to je tudi zaželeno – v vsakdanjem življenju sredi povsem vsakdanjih opravil. Seveda so umiki v tišino, v katerih izvajam formalno meditativno prakso, zaželeni in v začetku učenja vadbe nujni. A to ne pomeni, da nekdo, ki si tega zaradi vsakodnevnih obveznosti ne more privoščiti, ne bi mogel vaditi čuječnosti.
Zato želim predstaviti 10 mitov o čuječnosti, ki se pripisujejo nje vadbi. Zasledila sem jih v literaturi. Njihova prisotnost se mi je potrdila tudi v teku izobraževanja.
1 Čuječnost je pozitivno razmišljanje. Čuječnost ne pomeni pozitivnega razmišljanja. Pri vadbi čuječnosti sem le prisotna. Tukaj in zdaj. Dopuščam vsa miselna stanja.
2 Čuječnost je hiter način popravljanja slabih navad, praks itd. Čuječnost ni recept. Ni zapletena, a to ne pomeni, da je lahka. Za prakso čuječnosti je potrebna dobršna mera discipline, doslednosti, vztrajnosti. Potreben je predvsem čas, da prepoznam svoje vzorce delovanja, soočanja s težavami, prepričanji in pričakovanji. Pomembno je, da sem potrpežljiva in da zaupam procesu.
3 Čuječnost je 'čudežno' zdravilo. Čuječnost ne odpravlja čudežno stresa, bolečine in podobnega. Z redno meditacijo pa lahko drugače pristopam do neprijetnih čustev in stanj, ki so del življenja. Običajna reakcija na neprijetne misli in dejstva je izogibanje, beg. Čuječnost me uči ostati z neprijetnimi mislimi, občutji in čustvi. Učim se drugačnega odnosa s temi stanji, saj zadevajo predvsem moje telo, mojo telesnost. Vidim zgodbe, ki si jih je naš um spletel o bolečini, neprijetnem stanju itd. in se jih učim pustiti take, kot so, jih prepuščati njim samim in se jih ne oklepati, a tudi ne bežati pred njimi. Zato ima lahko čuječnost veliko blagodejnih učinkov na počutje in zdravje.
4 Čuječnost je religija. Čeprav se pogosto omenja v povezavi z budističnimi teksti in praksami, pa čuječnost ni religija. Nekaj njenih temeljnih spoznanj naj bi celo temeljilo v starodavnih hebrejskih tekstih. Danes se jo pogosto uporablja tudi znotraj različnih prihoterapevtskih pristopov.
5 Čuječnost je doktrina sproščanja. Ne drži. Pri vadbi čuječnosti se lahko sprostijo telesne, čustvene in umske napetosti, cilj čuječnosti pa ni v doseganju kakršnihkoli stanj.
6 S čuječnostjo se poskuša izprazniti um. Pri čuječnosti se učim opaziti; opazovati svoje misli, občutja, čustva. Misli so rezultat našega uma in so nekaj povsem normalnega, ne glede na to, kakšne so. Zato čuječnost ni poskus (iz)praznjenja uma.
7 Moj um je preveč zaposlen za vadbo čuječnosti. Tega ne zmorem, ker preveč razmišljam. Kot že rečeno, je v naravi našega uma, da je nenehno zaposlen. Ne zdrži brez dela. Išče nove in nove stvari. Zna tudi nadlegovati. Med vadbo čuječnosti pa se učim le opazovati misel, se je ne oklepati, je ne ocenjevati, je ne vrednotiti.
8 Če živim le v tem trenutku, pozabljam na svojo preteklost in prihodnost. Ko pozornost usmerim v sedanji trenutek, to pomeni le zavedanje. Ni pozabljanje. Sedanji trenutek je edini, do katerega lahko pristopim in v katerem lahko kaj spremenim. Preteklost se je že zgodila, prihodnosti še ni.
9 Korist čuječnosti bom izkoristil/a le, če bom veliko vadil/a. Ta mit je precej zmuzljiv. Najprej ga nisem nameravala uvrstiti med mite. Z njim želim pojasniti, da krajša in pogostejša vadba lahko prinese več koristi, kot dolgotrajna in le občasna. Odlično pa je, če postane praksa čuječnosti del vsakdana.
10 Obstaja 'pravilni' način učenja čuječnosti. Čuječnost je v prvi vrsti vadba, ne védenje. Gre za razliko med 'kaj' (znanje) in 'kako' (vadba). Ni pravilnega ali napačnega učenja čuječnosti. Morda gre za napačno razumevanje čuječnosti. Čuječnost je osebna izkušnja. Kar deluje pri nekom, ni nujno, da deluje tudi pri drugem. Učitelji, pri katerih sem se izobraževala v čuječnosti in učitelj, pri katerem sem se učila budistične meditacije, so poudarjali, da je pristopov več. Čar različnih praks je tudi v tem, da lahko vsak najde svojo pot, ki mu ustreza.