Človek je popoln, ko ne potrebuje ničesar zunaj sebe. Beseda 'popoln' včasih vnaša zmedo. Zato naj najprej povem, da tukaj ne mislim popolnosti kot 'biti brez napak', ampak, da nič, kar je zunanjega, ne dodaja k človekovemu bistvu. To je naša popotnica, da lahko ne glede na zunanje pretrese ostajamo mirni in trdni v sebi.

Ko sem začela s poučevanjem čuječnosti, sem se odločila za supervizijo. Supervizorka, ki je tudi moja mentorica, prihaja z Univerze Bangor (Velika Britanija). Tam sem zaključila izobraževanje za učiteljico čuječnosti. Tam se še vedno vključujem v različne vadbe, spremljam predavanja itd. Supervizija najprej pokriva mojo lastno prakso čuječnosti, mojo osebno rast v praksi, nato pa tudi moje poučevanje čuječnosti (vodenje tečajev, vadbe itd.) Supervizorka mi ob koncu najinih srečanj vedno postavi vprašanje, ki je 'naloga' do naslednjega srečanja. Eno od njih se je glasilo: Kdaj je človek popoln?

Vprašanje je preprosto in hkrati precej zapleteno. Posega v globine človeškega bivanja. Ko gledam nazaj, ugotavljam globino dogodkov, ki mi jih je prineslo življenje, če jih le znam tako videti. Čuječnost je tudi način gledanja na življenje kot celoto: na posamezne dogodke ter na njihovo vključenost v življenje kot celoto. Odkriva popolnost nas samih. Ne odgovarja na vprašanje, kako so posamezni dogodki sestavina celote življenja. Pomaga potrjevati naše védenje, da smo v vsakem trenutku že popolni, celota.

Najtežji del poti v življenju je, ko je treba kdaj pa kdaj stopiti tudi korak nazaj, nazaj k sebi. Vse, kar lahko povem, lahko povem kot opazovalka. Tako negujem svoje spoznanje in se preprosto imam rada. Tako lahko opazujem, kako sem v tem trenutku in kakšno je moje področje interakcij z okoljem. Če sem v celoti usmerjena k cilju, še ne pomeni, da sem v stiku s seboj in tudi dejansko dobro. Opaziti, biti v odnosu z opaženim, odločati se ter vse prežeti s prijaznostjo do sebe. To mi odkriva čuječnost.