Imam več hobijev, če jim sploh še lahko tako rečem. Nekateri med njimi so že presegli pomen te besede. Postali so potreba. Hoja in branje sta le dva med njimi. Potem so tukaj še čuječnost, joga in pisanje.

Na deževen dan se zalotim v razmišljanju, kako združiti hojo in branje. Morda pa tako, da berem o hoji. In sem res. Pred kratkim sem prebrala dve knjigi. Obe priporočam v branje.

Naslednja misel, ki se porodi ob branju, je ideja, da združim hojo in čuječnost. V čuječo hojo? Nisem mislila na to. Vsaj ne na takšno čuječo hojo, kot jo prakticiramo na tečaju čuječnosti. Mislila sem na hojo čez drn in strn. Razdalja se bo merila v kilometrih in urah. Vmes bodo tudi trenutki za počitek. Takrat bom vadila čuječnost z meditacijo, s pogovorom, s čuječim prehranjevanjem. Zagotovo se bo to zgodilo kmalu.

Hoja me uči ponižnosti. V stiku z zemljo sem, s seboj in z drugimi. Čas izgubi svoj pomen. Odvisna sem le od svojih sposobnosti, fizične pripravljenosti, vztrajnosti ... in tudi trme.

Ko bo čas dozorel, bom tečaj čuječnosti izvajala na drugačen način, toda na svoj način. S hojo in potjo. Nenazadnje sem svoj s. p. poimenovala s STEZO. Z razlogom :-)

 ***

Morda pa ideja koga pritegne in se nekoč skupaj odpravimo na pot.