Vadba čuječnosti spremeni način obravnavanja težkih spominov

Trudim se čim več brati. Prebrala sem zanimiv prispevek, ki se ga bom trudila povzeti v vrsticah, ki sledijo. V poglavju Health & Medicine v časopisu The Harvard Gazette, je bil objavljen prispevek z naslovom "Learning not to Fear". Govori o tem, kako sodelovanje v osemtedenskem programu vadbe čuječnosti spremeni način, kako možgani obdelujejo spomine na strah. Povzetek povzema študijo, ki je bila novembra leta 2019 objavljena v reviji Biological Psychiatry. Opravila jo je skupina raziskovalcev iz Splošne bolnišnice Massachusetts (SBM). Raziskava govori o tem, kako meditacija pomaga odpraviti asociacije, povezane s strahom.

Študija najprej opisuje običajno zdravljenje anksioznih motenj z izpostavljanjem pacientov dražljajem, ki povzročajo tesnobo v varnem okolju, dokler ti ne izzovejo več strahu. Proces je znan kot terapija z izpostavljenostjo. Izpostavljenost ponuja priložnost učenja in spoznanja, da dražljaji niso nevarni. S tem olajša regulacijo prilagoditev čustvenih odzivov. Da bi bila terapija uspešna, je treba najprej ustvariti nov spomin med dražljajem in občutkom varnosti, nato pa namesto prvotnega strahu priklicati "varnostni" spomin, ko je dražljaj ponovno predstavljen v novem okolju.

Čuječnost je bila predlagana kot optimalno okolje, ker vključuje doživljanje sedanjega trenutka z odprto, radovedno in nereaktivno miselnostjo. Članek  navaja, da so številne študije dokumentirale koristnost programov čuječnosti za zmanjšanje tesnobe, vendar pa niso bili znani mehanizmi koristi. Študija, ki jo omenjam, pa je preučevala okrepljeno oziroma poglobljeno učenje "varnostnega" signala kot mehanizma, s pomočjo katerega se človek nauči imeti manj reaktiven in bolj prilagodljiv odziv na dražljaje, ki povzročajo tesnobo.

Raziskovalci so preučevali spremembe v nevronskih mrežah s pomočjo slikanja možganov (MR) po tem, ko so udeleženci opravili nalogo, pogojeno s strahom, in ji je sledila vadba meditacije. V študiji je sodelovalo 67 udeležencev. 42 jih je zaključilo osemtedenski program zmanjševanja stresa (Mindfulness-Based Stress Reduction ali MBSR). V njem so se učili formalne meditacije in vadili jogo. Drugih 25 udeležencev je bilo naključno izbranih v osemtedensko kontrolno skupino za obvladovanje stresa. Učili so se o vplivu stresa, izvajali pa so lahko le aerobno vadbo. Raziskovalci so ugotovili, da so bile spremembe v hipokampusu po vadbi čuječnosti (MBSR) očitne. Udeleženci so bili bolj usposobljeni priklicati "varnostni spomin" in je bilo njihovo odzivanje bolj prilagodljivo/prožno.

"Vadba čuječnosti lahko s spreminjanjem nevrobioloških odzivov izboljša regulacijo čustev,  ki so povezani s sposobnostjo spomnitise, da dražljaj ni več ogrožajoč," je dejal Gunes Sevinc, podoktorski raziskovalec na SBM, sicer prvi avtor omenjenega članka. »Strah in tesnoba imata komponento navade, to je spomina na nekaj, kar je v preteklosti izzvalo strah. Spomin na dogodek bo sprožil običajen odziv strahu, tudi če v sedanjem trenutku ni dejanske grožnje. Podatki kažejo, da čuječnost pomaga prepoznati, da so nekatere reakcije strahu nesorazmerne z grožnjo, in tako zmanjšati odziv strahu na te dražljaje. Čuječnost izboljša našo sposobnost, da si zapomnimo novo reakcijo z manj strahu in se znebimo tesnobne navade,« je povedala Sara Lazar iz SBM, druga avtorica študije, ki dela v Psihiatričnem raziskovalnem programu slikanja živčnih procesov (Psychiatric Neuroimaging Research Program).

Študija imela tudi omejitve, in sicer so bili vsi udeleženci zdravi in brez tesnobe. Avtorji menijo, da je treba prihodnje študije opraviti s kliničnimi vzorci, se pravi udeleženci, katerih dražljaji lahko vplivajo na njihovo anksioznost (npr. znaki, ki sprožijo paniko ali posttravmatsko stresno motnjo itd.). Tako bi lahko ugotovili, če se v teh pogojih pojavijo podobne spremembe v aktivaciji procesov v možganih. Avtorji tudi navajajo, da so se nekatere trditve potrdile tako v skupini za čuječnost kot v kontrolni skupini. To kaže, da nekatere spremembe niso rezultat vadbe čuječnosti, lahko pa so posledica kakšne druge komponente programa (delo v skupini, socialna spodbuda ipd.).

Delo raziskovalne skupine, katere celotni seznam je poleg omenjenih še Britta K. Hölzel, Jonathan Greenberg, Tim Gard, Vincent Brunsch, Javaria A. Hashmi, Mark Vangel, Scott P. Orr in Mohammed R. Milad, je podprl National Institutes of Health. (Izvirni članek je na spletni strani: https://news.harvard.edu/.../mindfulness-meditation.../)