Popotnik, postoj ...

5. 3. 2024

Kaj te lahko nagne k popotništvu, hoji po samotnih poteh in skritih stezah, zaščitenih pred hrupom? Razlogov bi lahko našteli na desetine.

Pred kratkim sem napisala nekaj o hoji in branju. Nedolgo zatem sta mi po naključju prišli v roke še dve knjigi o hoji. Njun avtor je Sylvain Tesson, ki je napisal Na črnih poteh (2016, slov. prevod 2023) in Snežni leopard (2019, slov. prevod 2023). Sylvain Tesson, po rodu Parižan, je svetovni popotnik. Velik del poti – rad jih poimenuje tudi 'pobege' – je prehodil peš ali s kolesom. Opisal jih je v številnih svojih knjigah. Na črnih poteh je napisal, potem ko je jeseni leta 2015 rodno Francijo prehodil od jugovzhoda (zaledje Nice) do polotoka Cotentin na severozahodu. Besson je odšel na pot po zaobljubi po nesrečnem padcu s strehe, pri katerem je utrpel hude poškodbe glave in hrbtenice. Zdravniki so mu obetali počasno rehabilitacijo in invalidski voziček, on pa se je zaobljubil, da bo odšel na pot, če preživi, in da si s hojo povrne zdravje. Naslov govori o črnih črtah, ki so še vrisane na specialkah, a pogosto že neprehodne zaradi sodobnega načina življenja. Na pot je šel opazovat stvari, take kot so, protestirat proti projekcijam sveta na zaslone; šel je, kot da bi bil na begu ali se zgolj umaknil, skril, kot da bi bil na mentalnem potovanju sam zase, ne da bi govoril s komerkoli. Ni šlo za prezir sveta, temveč za slutnjo, da bo na teh poteh zapihal veter svobode, da se na teh poteh izrisujejo mreže izgubljenega časa.

Podobna je knjiga Snežni leopard. Na povabilo Vincenta Muniera, znanega fotografa divjih živali, je leta 2018 odšel na zimsko raziskovanje divjine v najbolj vzhodni del Tibeta. Kot sam pravi, je ta knjiga beležnica tišine in potrpežljivega skrivanja, da bi lahko prejel najlepšo nagrado: srečanje divjih živali. Mesec dni zimskega potepanja po Tibetu je prepleteno z doživljanjem poti, vsemi niansami čakanja in z v led vkovanim časom in prostorom. Razmišlja o človekovi prisotnosti v svetu, ki je drugačna od živalske. Je moteča. Takole pravi: »Veliko sem prehodil. Bil sem opažen in opazovan, pa nisem vedel. (…) Živali so se nenadoma pojavile v svoji krhki prisotnosti in naslednji trenutek ob najmanjši motnji izpuhtele.« In spet: »Dojel sem namreč: človekov vrt je poln prisotnosti (živali). Nič slabega nam nočejo, a vseeno nas imajo na očeh. Nič od tega, kar bomo storili, ne bo ušlo njihovi pazljivosti. (…) Pravo odkritje. Ni bilo neprijetno. Postalo mi je jasno, da nisem sam.« (str. 91)

Si našel/a nov razlog za 'pobeg'? Ko ti uspe, srce začne biti hitreje. Duh postane bogatejši za izkušnjo. Pri sebi pa razmišljam: Ko bi le znala biti bolj nevidna, zadržati dih in izostriti svoje zaznavanje.