Na enem od izobraževanj o čuječnosti je predavatelj postavil vprašanje, kot je v naslovu. Vprašanje se mi je zdelo fascinantno. Nekaj časa mi je bilo miselni izziv. Zato sem se odločila, da ga predstavim tudi tukaj.

Na prvi pogled med 'biti' in 'počutiti se' ni večje razlike. Ko pa sem se posvetila vprašanju z vidika kakovosti bivanja, sem med njima opazila velikansko razliko. Kakovost življenja je močno odvisna od tega, kakšne odnose imam z drugimi. Kakovost odnosov pa je odvisna od pričakovanj, ki jih imam. Verjetno vsak pozna koga, morda sem tudi sama takšna, da svoje razpoloženje ocenjujem glede na zunanje dejavnike, nanje pa nimam nobenega vpliva. Nekako v smislu kot: »Počutim se slabo, ker je vreme turobno, ker je hitro noč, ker sem slabo spal/a, ker danes nekako ni moj dan ...« itd. Ocenjevanje počutja glede na čustveno razpoloženje je na videz precej dinamično. Ni redko, da kdo težko shaja z nekom, katerega razpoloženje dnevno niha glede na zunanje dejavnike.

Ljudje, ki si želijo počutiti se bolje, prisegajo na kratkotrajno ugodje. Trajanje 'dobrega' počutja je časovno omejeno. Ko se konča njegov 'zunanji' razlog (konec filma, zabava je minila, dopust je mimo itd.), nastopi stanje pred dobrim počutjem. Počutiti se bolje pomeni kratkotrajno ugodje. Občutki niso za daljše časovno razdobje; so nestalni in spremenljivi. Poleg tega zunanje dogajanje ne more spremeniti človekove identitete, njegove notranjosti. Zato sprememba okolja ne zadostuje, da bi se spremenilo to, kdo sem, kako sem in kaj nosim s seboj. To je tisto, od česar je odvisno poimenovanje 'kakovosti bivanja'.

Biti boljši oziroma si za to prizadevati je tek na dolge proge. In s tem se dotikam tudi drugih. Zavedam se namreč svojih omejitev in se trudim danes biti boljša, kot sem bila včeraj. Kakovost življenja ne določajo čustva, temveč odločitev, da bom v kakovost vključila lastno prizadevanje. Spremenil se bo zorni kot gledanja. Ko se odločim biti boljša, sprejemam svojo nepopolnost, ravno tako pa tudi nepopolnost drugih. Zato lahko v meni raste prizadevanje za iskreno sočutje z drugimi. Če in ko se zavedam, da nisem popolna, znam drugim dopustiti in odpustiti njihovo nepopolnost. Ne vem, kako bi bila lahko srečnejša že jutri, zavedam pa se možnosti, da lahko izbiram. Ne le z možnostjo izbiranja, temveč tudi z zavedanjem te možnosti postane življenje mirnejše in bolj kakovostno. Tudi bolj srečno. Res pomaga, če se čuječe zavedam svojega notranjega doživljanja, si prizadevam razumeti svojo preteklost in svoje težave kot tudi preteklost in težave koga drugega. Če pri obravnavi svojih čustev nisem čuječa, težko prepoznam njihov izvor in tako težje razumem podobna razpoloženja pri drugih. Konec koncev smo vsi (le) ljudje. Pri obravnavi preteklosti pride v osredje odpuščanje oziroma dopuščanje. Včasih je vse, kar lahko naredim, da odpustim/dopustim.

Meni osebno je bilo najbolj revolucionarno dojeti, da zunanji dogodki ne spremijo kakovosti mojega bivanja, temveč vplivajo le na moje čustveno dojemanje sveta. Kratkoročno boljše počutje ne bo spremenilo tega, kdo sem in kako živim. Na eni strani je to, kar delam, na drugi to, kdo (kako) sem. Če želim ugotoviti, kdo sem, s pomočjo tega, kar delam, še nisem zasidrana v tem, kdo (kako) sem. Do notranjega miru se ne pride niti s pridnostjo niti z ustvarjalnim delovanjem in iskanjem uspeha (kar v angl. pomeni 'work'), temveč da se odločim 'biti boljša' (kar je izvirni pomen lat. besede 'agere', v angl. 'action', ali po naše 'dejanje').

»Odločiti se za dejanje je v najbolj splošnem pomenu isto kot prevzeti pobudo, začeti nekaj novega, nekaj premakniti. (…) Ta začeti nekaj ni isto, kot začetek sveta; ni začetek nečesa, temveč je začetek nekoga, ki je sam postal ta začetek.«

(Hannah Arendt, The human condition)