STEZA-MLINAR

Razlikovanje med mislijo in razmišljanjem

V vadbi čuječnosti se pojma 'misel' in 'razmišljanje' pojavita pogosto. V čem je razlika, podobnost? V vsakdanjem hitenju tega velikokrat niti ne zaznam. Preplet med enim in drugim se zgodi tako hitro, da tega neizurjen um niti ne opazi. Tudi sama menim, da sem še vedno v skupini učečih. Ravno zato se mi je porodila ideja, da nekaj napišem, kako se s pojmoma soočati v vadbi čuječnosti.

Misel in razmišljanje sta dve osnovni dejavnosti uma (sicer zelo nerada ločujem med telesom in umom, ker ni enega brez drugega, ampak za potrebe tega sestavka, bom to naredila), ki imata ključno vlogo v vsakdanjem življenju, prav tako tudi v vadbi čuječnosti. Čeprav se pojma pogosto uporabljata kot sinonima, so med njima tudi pomembne razlike. Razumevanje teh razlik – verjeli ali ne – pripomore k višji kakovosti življenja. Omogoča mi, da se zavem, kako moje misli vplivajo na moje počutje in vedenje – in razmišljanje, način razmišljanja. Vsebina, ki sledi je rezultat moje izkušnje vadbe, zato dopuščam možnost, da imajo drugi drugačno izkušnjo.

Kako torej dojemam misel in kako razmišljanje? Misel zaznavam kot enkratno mentalno podobo, koncept, idejo, ki se pojavi v mojem umu. Večinoma se pojavi sama od sebe, brez mojega prizadevanja. Včasih pa je rezultat predhodnega razmišljanja. Je trenutni uvid ali preblisk, ki ga opazim. Hočem reči, da njenega pojava in njene vsebine vnaprej ne predvidim. Misel se pojavi in pogosto izgine v naslednjem trenutku, je spontana. In ker nastopi brez posebnega napora ali namere, tudi ne čutim sledi ali bremena. Razmišljanje je pa proces. Vključuje več zaporednih misli. Za razliko od misli je razmišljanje dejavnost, ki zahteva 'izbiro' in določen umski napor. V razmišljanju analiziram, vrednotim in povezujem določene misli. Njegov namen je reševanje in razumevanje 'stvari', ali bolje: 'pogledov na svet'. Je proces, ki ga lahko zavestno nadzorujem in je dolgotrajnejši.

In kako to, da je poznavanje razlike med mislimi in razmišljanjem pomembno? Za to je več razlogov. Zavest o tem, da je misel trenutna, lahko pomaga, da se ne ujamem v njeno past. Misel ni past in ni dejstvo. Zavedanje vsebine te trditve lahko korenito spremeni pogled na življenje. Sprosti ga. To zavedanje omogoča, da prepoznam nepotrebne in težke misli in se nanje ne odzivam preveč čustveno. Misel pride spontano in ni pod nadzorom, medtem ko razmišljanje zahteva polno udeležbo. Na drugi strani torej – če se zavem, da sem v spirali negativnega razmišljanja, ki me vodi v tesnobo – lahko razmišljanje zavestno spremenim ali prekinem. Zelo pomemben del razočevanja med mislijo in razmišljanjem je védenje, da misel (lahko) sproži določene čustvene odzive, razmišljanje pa jih okrepi, poglobi ali vzdržuje. Ko se tega zavem, lažje obvladujem svoja čustva in zmanjšam stres, to pa bistveno prispeva h kakovosti življenja.