Pri čuječnosti me v zadnjem času posebej zanima prehranjevanje. Na tečaju čuječega prehranjevanja, ki sem ga vodila, sem od udeleženk izvedela za "sistem zamenjave". Nekdo si prizadeva zmanjšati telesno težo in dobi nasvet: če si lačen, najprej popij kozarec vode. Če si želiš čokolade, namesto nje pojej jabolko. Tudi sama sem to poskusila, ker me je zanimalo, ali deluje. Pri meni ni delovalo. Voda ni odpravila lakote, jabolko ne želje po čokoladi. Ugotovila sem, da je težava v pogojevanju, da je mogoče eno nadomestiti z nečim drugim. Želja po hrani ni vedno enaka telesni lakoti. Povezana je lahko z navado, pričakovanjem določenega okusa, utrujenostjo, stresom, čustvenim stanjem ali okoliščinami, v katerih se kdo nauči posegati po določeni vrsti hrane.

Pri prehranjevanju ne verjamem v univerzalne rešitve. Razumem ga v kontekstu posameznega človeka: njegove osebnosti, življenjskega ritma, dela, spanja, zdravstvenega stanja, starosti, vsakodnevnih obremenitev, odnosov in že oblikovanih navad. Priporočila o sestavi obrokov, makrohranilih, gibanju ali času prehranjevanja so lahko koristna. Ne morejo pa odgovoriti na vprašanje, zakaj kdo je daleč onkraj meje sitosti – in to ne le občasno, temveč morda pri/po vsakem obroku. Zakaj kdo hrane ne prežveči, ampak jo golta? Je to asociacija, kot da bo hrane vsak hip zmanjkalo? 

Prav tu se začne praksa zavestnega prehranjevanja. Ko ga vadim, ne zatiram želje po določeni vrsti hrane. Le preverim, koliko sem lačna in kaj mi prija. Včasih ugotovim, da sem res samo lačna. Pač lačno telo. Drugič prepoznam utrujenost, napetost, dolgočasje, navado ali preprosto željo po ugodju. Če se po kosilu odločim za košček čokolade, ga pojem brez slabe vesti. Potem si morda zaželim še enega. Bistveno je, da odločitev ni nastala mimo mene. To je kratek premor: je kot prostor, v katerem se začne spreminjati navada. Seveda nisem robot: ne uspe mi vedno jesti na tak način. Si pa prizadevam, da bi tako ravnala večkrat in da bi mi to prešlo v navado. 

Zavedanje prinese izbiro, izbira pa prinaša svobodo. Disciplina ni strožji nadzor nad seboj. Je bolj sposobnost za trenutek prisotnosti, da zaznam nekaj nelagodja in se nato odločim. Včasih bo odločitev jabolko, drugič čokolada, tretjič spoznanje, da v resnici potrebujem počitek, pogovor, gibanje ali zgolj nekaj minut miru.

Čuječe prehranjevanje ni samo način prehranjevanja. Je vaja v pozornosti in notranji svobodi. Hrana (prehranjevanje) je le eno od področij, na katerem lahko razvijam to sposobnost. Prostor med vzgibom in dejanjem potrebujem tudi pri delu, v odnosih, v trenutkih stresa, jeze, pri uporabi telefona in pri drugih navadah, ki se vsiljujejo kot novi odločevalci. Ne gre torej samo za to, kaj bo kdo pojedel. Gre za to, ali bom prepoznal željo, in med njo ter svojim dejanjem ustvaril dovolj prostora za zavesten odziv. 

260826

Pred kratkim me je mama deklice z ADHD vprašala, kako se je Rok naučil brati, ker ima njena hči velike težave. Njeno vprašanje me je spodbudilo, da je nastal ta zapis, ki ne zadeva le branje, ampak življenje. To ni strokovni zapis in tudi ne univerzalni nasvet. Je zgolj moja, naša izkušnja. To se je zgodilo do sedaj pri nas - v "kuhinji vsakdana." Je kot seznam vseh poskusov, napak, popravkov in majhnih zmag. Morda komu pride prav. Nisem strokovnjakinja za ADHD. Vsak otrok je drugačen, vsaka družina ima svojo dinamiko. Zapis v 9-ih točkah je nastal z željo, da bi morda kakemu staršu olajšal razumevanje svojega otroka ali odprl drugačen pogled nanj.

1. Vzpostavi distanco do težave

Roka smo spodbujali, da se ne poistoveti s problemom, ampak pogleda nanj z distance, ker se od tam vidi drugače. Poudarjali smo, da težava ni on, ampak nekaj, s čimer se sooča. Zelo je pomagalo učenje samogovora v tretji osebi. Ko se je znašel v stiski, si je rekel: »Rok, težko je, ampak 'maš to'! Vsaj potrudiš se lahko, potem pa bo, kar bo.« Tako se je čustveno nekoliko umaknil od problema. Kar je prej delovalo kot ogromna stvar, je postalo bolj obvladljivo. Kako nam distanca v notranjem govoru pomaga uravnavati čustva? V ta namen priporočam knjigo Chatter (2021) avtora Ethana Krossa.

2. Pohvala in pozitivna motivacija

To velja 24/7 in ne le, ko imamo energijo za to ali ko se nam da. To je za koga izziv, ker sam nima vedno pozitivnega notranjega (samo)govora. Otroci najprej opazujejo starše – kako govorimo sami s sabo, kako komentiramo svoje napake, kako gledamo na njihove tesnobe in zdrse. V 'kuhinji vsakdana' to pomeni, da je treba delati na sebi. Pohvala pri nas ni pomenila pretiravanja ali pretvarjanja v hvaljenju, ampak prepoznavanje otrokovega truda. Pohvalimo predvsem trud, ne rezultata. Opazka: »Rok, vidim, da ti je bilo težko, pa si vseeno poskusil " je naredila več kot katerakoli razlaga.

3. Prisotnost, poslušanje in prilagajanje

Biti zares prisoten pri otroku je večino časa (lahko) zelo naporno. Pri nas to pomeni običajno pomeni: veliko vprašanj, veliko pogovorov in močna želja po vključenosti. Včasih ima Rok vsako minuto novo vprašanje – in pričakuje odgovor ali vsaj smer, kam naj gre in kje naj ga poišče. Sčasoma smo ugotovili, da dolgih navodil ne zmore. Pomagalo je, da stvari, naloge in procese razdelimo na korake. Ena stvar naenkrat. Ne deset zahtev v enem stavku. Ob tem smo se učili poslušati njegova čustva – večinoma jih zna zelo jasno izraziti in nam s tem nastavlja ogledalo.

4. Sprejeti je treba, da gre za trajno spremembo

Prišli smo do spoznanja, da prisotnost, poslušanje in naklonjeno prilagajanje ni faza v razvoju ali nekaj, kar bomo »oddelali« kmalu, v enem tednu ali mesecu. Gre za trajno prilagoditev družinskega ritma.

5. Znižaj kriterije in sprejmi trenutne zmožnosti

Mislim predvsem v šoli. Sprejemam, kar otrok zmore v določenem trenutku. Pohvalim trud in prizadevanje, na napake včasih opomnim, včasih jih pa tudi spregledam. Sama sem dolgo verjela, da je treba vse dobro razložiti. Sčasoma sem se naučila, da je razlaganje nečesa lahko že boleče početje, kot brskanje po odprti rani. V 'kuhinji vsakdana' se bolje obnesejo ovinki – rutina, ponavljanje, manj besed. Ko se »težka stvar« dovoljkrat ponovi, postane lažja. H. Murakami je nekje zapisal: »Stvari, ki jih človek ne razume brez razlage, ne bo razumel, če se mu jih še tako razlaga.«

6. Pravila so pomembna – tudi za občutljive otroke

Otrokova občutljivost ni razlog, da ga zavijemo v vato. Pravila ostajajo. Nekatere stvari se uči tudi na neprijeten način. To mu je (in bo) pomagalo razviti občutek za prav in narobe ter odgovornost za svoja dejanja. Pogosto napako prepozna zelo hitro, jo prizna in popravi, še preden se napetost sploh razvije.

7. Zaupanje

Zaupanje je neprecenljivo. Zahteva čas in potrpežljivost. Sama sem občutljivost dolgo čas zamenjevala z ranljivostjo. A to ni isto. Če se zna otrok sam spopasti s težavo, mu je treba to omogočiti. V 'kuhinji vsakdana' to pomeni tudi opuščanje nadzora. Naloge naj najprej poskusi opraviti sam. Pomagam, ko pomoč potrebuje, ne prej. Izkazalo se je, da zmore veliko več, kot sem si sploh predstavljala.

8. Krepiti občutek kompetentnosti

Občutek, da otrok česa ne zmore, ga lahko vodi v močno potrebo po potrjevanju. Pri nas so veliko vlogo odigrale dejavnosti, v katerih je uspešen. To je igra in situacije, v katerih pridejo do izraza njegove močne strani. Pri Roku je to igra Spomin. V njej mu trije skupaj nismo kos. Ko otrok doživi, da je v nečem dober in da zmore, se ta občutek prelije tudi na druga področja.

10. Majhni koraki (kaizen)

Vsak dan ena majhna stvar, majhen korak. Tako majhen, da ga je mogoče narediti tudi na slab dan. Pri nas doma smo si za to dejavnost izbrali branje. Najprej nekaj minut na dan glasno, ob spodbudi. Včasih tri minute, včasih ena minuta. Če je šlo dobro, malo več. Če ne gre, tudi ena minuta šteje. Konsistentnost gradi disciplino. Majhni koraki se na dolgi rok seštejejo v velike premike. In nekje vmes branje ni bilo več več obveznost, ampak navada. In danes je Rok (2. razred) že izjemen bralec, ki brez težav prebira knjigo Pet prijateljev.

Post scriptum

To ni edina pot. Je bolj kot zemljevid, na katerem je mnogo poti. Naša je le ena od možnih poti. Ni nujno, da bo delovala še kje drugod. Vem pa, da se je pri nas doslej obnesla. Včasih je že to dovolj, da si upamo poskusiti malo drugače.

Ni recept, je le zgodba. 🌿

Želim(o) vam lepe praznike in veliko poguma za nove stvari v prihodnjem letu! 

"If we lose love and self-respect for each other, this is how we finally die." (Maya Angelou​)

Tematika usmiljenja me je vedno vznemirjala. Dandanes še bolj kot kadarkoli prej. Včasih se mi zdi, da je ta moč, ki se skriva v globinah vsakega človeka, danes tako zlahka spregledana in »od Boga pozabljena«.

Usmiljenje doživljam kot notranjo moč, kot duhovno kljubovanje, doslednost in spoštovanje življenja. Je oblika (samo)zavedanja in zaznavanja sočloveka z vsemi njegovimi stiskami in radostmi. Usmiljenje ni pomilovanje. Ni občutek, ki človeka postavlja v vlogo žrtve, ampak je spoštovanje tiste »iskre življenja« v sebi, ki se povsem prekriva z »iskro življenja« v drugem. Iskre, ki mene in tebe ohranja pri življenju, ki se odziva z ljubeznijo, sočutjem in podporo.

Usmiljenje ni občutje, da je ta drugi v slabšem položaju kot jaz. Drugega ne pomilujem. Usmiljenje presega nevtralno mlačno sredino, ki se distancira, in je dejanje volje, ki dosega to »nemogoče«, da bi drugemu olajšali trpljenje. Da sem usmiljena, ni nujno, da sem dejavna. Zadosti je, da sem prisotna, da poslušam in vidim. Usmiljenje je sposobnost srca, ki čuti bolečino drugega, ne da bi jo poskušalo razumeti ali razložiti. Bolečine ne omalovažuje. Je moč, ki me osvobaja svojega »ega« in mi odpira vrata do spoštovanja življenja.

Človeška narava ima usmiljenje v sebi kot biološko in socialno zasidran mehanizem, ki gradi skupnost in spodbuja altruizem. Ko kdo izkazuje usmiljenje, preseže sebičnost in odpre vrata pristnim medčloveškim povezavam, ki vodijo k osebnemu miru in zdravju. Dalaj Lama pravi: »Compassionate people are happier, calmer and healthier and they create a pleasant atmosphere in the family and community.« Mislim, da ni treba prevajati.​

Foto: Peter Berden