Nisem povsem prepričana, ampak precej gotovo je, da je naslov, ki sem si ga izbrala, vzet iz Gandhijeve avtobiografije. Gandhi je menil, da je najtežje biti prijazen ... in je potem še nekaj dodal, česar pa zdaj ne najdem več. :-)

Včasih me kdo vpraša, kako ravnam ali kako se odzovem, ko je kdo nesramen, kriči name ali ima žaljiv odnos do mene ali koga drugega, ki mi je blizu. Če pogledam nazaj v življenje, sem imela glede tega različna obdobja. Šla sem čez celo paleto čustev in občutkov. Odzivala sem se različno. Danes večinoma skušam razumeti vsaj to, da nikoli ne bom v celoti poznala razlogov za ravnanje in vedenje drugega. In v tem se dokaj radikalna. To pomeni, da tega ne postavljam pod vprašaj. Ne dovolim si misliti, da vem, kaj drugi preživlja in kako se počuti. Mislim, da bi bilo to precej vzvišeno in naduto. Namesto tega si prizadevam negovati in gojiti prepričanje, da se posameznikovo dostojanstvo in njegova modrost kažeta v njegovem odzivanju na neprijetnosti, ki ga zadevajo. Iz tega samoljubja izhaja moja mantra: "Do neprijaznih, nesramnih, tako ali drugače težkih in glede na moje doživljanje zahtevnih ljudi je najbolje biti prijazen". Ja, prav ste slišali. Najbolje je biti prijazen. Iskreno prijazen. Ne le hliniti prijaznost ali po možnost biti ciničen. Biti iskreno prijazen. Zdaj se vam zagotovo postavlja vprašanje, zakaj bi naj bili prijazni do nekoga, ki nam tega ne vrača?

Razlog za to je iskrena skrb zase, ki se kaže v gojenju sočutja in prijaznosti do sebe. Najprej do sebe, da ga lahko nato gojim tudi do drugih. Sama to razumem tako, da me čuječnost – vzgoja/gojenje zavedanja - uči tudi iskrenosti in pristnosti. Lahko naredim vajo in si prikličem v spomin dogodek, ko sem imela s kom slabo izkušnjo. Kako sem se pri tem počutila? Kako sem se počutila, ko sem ohranjala  zamero in gojila jezo do te osebe? Kako sem drugim pripovedovala o tej osebi? Kakšen je bil ton mojega glasu, moja drža, kakšen je bil čustveni naboj, ki so ga prinašale moje besede? Vsak si lahko odgovori zase. In potem si zastavim še nadaljnja vprašanja: Sem se pri tem počutila dobro? Sem bila mirna v sebi? Bi s takimi občutki lahko živela do konca življenja? Tudi na to si lahko odgovori vsak sam. 

Moja izkušnja je, da name vpliva najbolje, ko sem do drugih prijazna, ne glede na njihov odziv. S tem mislim, da se tako najbolje počutim in s tem najbolje živim.. Res je: običajno se spremeni tudi njihov odnos. Na bolje. Pa tudi če to odmislim in egoistično izhajam le iz sebe, mi to, da sem prijazna brez pričakovanja, daje največje zadoščenje. Tako vem, da se s tem počutim dobro, da me to umirja in pomirja. To se trudim čim večkrat udejanjiti. Če si želim dobro, če sem skrbna in pazim nase, je dobro gojiti prijaznost. In skupaj z njo prihaja še nekaj: hvaležnost. Ko zmorem biti hvaležna za vsako lekcijo, ki mi je dana, je to zmagovita kombinacija. Morda nenavadna za svet, ki promovira 'uspeh' in zmagovalno miselnost. Toda ... moč in zmožnost, da postajam vsak dan malo bolj 'jaz skupaj s tabo', se po mojem rojeva onkraj hrupa: v samoti, tišini, hvaležnosti in prijaznosti. :-)